Tadej Pogačar, eden najbolj dominantnih kolesarjev te generacije, živi v nenehnem središču pozornosti. Z vsako zmago pride slavje, pa tudi kritika, pritisk in včasih tudi zloraba navijačev, ki menijo, da zmaguje »prepogosto«. Za večino športnih junakov uspeh prinaša občudovanje – toda za Pogačarja je prinesel tudi val negativnosti, ki ga le malokdo vidi v zakulisju.
Zdaj je njegova zaročenka, kolesarska kolegica **Urška Žigart**, pogumno spregovorila in razkrila čustveno breme, ki ga je to povzročilo Tadeju.
Urška je pojasnila, da ljudje pogosto pozabljajo, da je Tadej človek – ne stroj. »Vidijo ga, kako dviguje trofeje, ne vidijo pa izčrpanosti, žrtev ali tišine, ko postane vse pretežko,« je dejala. »Rad kolesari, a včasih ga reakcije navijačev … prizadenejo. Nekateri pravijo, da preveč zmaguje, med dirkami kričijo nanj, obtožujejo ga, da ni človek. To je nepošteno.«
Opisala je trenutke, ko se je Tadej vrnil domov čustveno izčrpan – ne zaradi same dirke, ampak zaradi nenehnega nadzora. »Zmaga bi te morala osrečiti,« je dodala, »vendar Tadeju včasih prinese še več stresa. Bere komentarje, sliši žaljivke. Ljudje ne razumejo, koliko pritiska nosi.«
Po Urškinih besedah se je zloraba poslabšala na javnih prireditvah in med cestnimi etapami. »Nekateri navijači ga med vožnjo potiskajo, kričijo, ga celo poskušajo dotakniti ali mu nalepiti nalepke na hrbet. Govorijo grozne stvari samo zato, ker je v vodstvu. Trudi se ostati miren, a boleče je, ko se uspeh spremeni v sovraštvo.«
Razkrila je, da so bili dnevi, ko se je Tadej spraševal, ali je vse skupaj vredno. »Nekoč mi je rekel: ‘Vse dajem temu športu, ampak včasih se zdi, kot da ljudje nočejo, da bi uspel.’ To mi je zlomilo srce.«
Kljub temu Urška ostaja njegov najmočnejši steber moči. Spodbuja ga, naj se osredotoči na tiste, ki ga resnično podpirajo – pristne navijače, ki občudujejo njegovo strast, ne le njegove stopničke. »Milijoni ga imajo radi, verjamejo v njegovo srce. To so glasovi, ki jih opominjam, naj posluša,« je dejala.
Prav tako verjame, da si športniki zaslužijo več zaščite. »Ljudje mislijo, da so športniki nepremagljivi. Vendar pa tudi oni trpijo kot vsi drugi. Ne moreš zahtevati popolnosti in nato napadati človeka, ker jo daje.«
Urška je zaključila z močnim sporočilom: »Naj diha. Naj bo človek. Ne zmaga, da bi koga prizadel – zmaga, ker ljubi ta šport.«
Medtem ko kolesarski svet še naprej opazuje, kako Tadej Pogačar piše zgodovino, Urškine besede služijo kot opomin: za vsakim prvakom stoji srce, dom in nekdo, ki vidi njegovo bolečino. Uspeh je težak – in včasih je ljubezen edina stvar, ki je dovolj močna, da ga nosi.
Leave a Reply