Kolesarski prvak Tadej Pogačar deli mirne počitniške trenutke z zaročenko Urško pred zaključkom tekmovalne sezone

 

Preden si je leta 2025 na kolesarskem prvenstvu Andorra Cycling Masters zadnjič pripel štartno številko, si je Tadej Pogačar vzel zaslužen odmor od neusmiljenega ritma profesionalnega kolesarstva. Slovenski prvak, ki je po izjemni sezoni, ki jo je zaključila peta zaporedna zmaga na Il Lombardii, se je odločil pobegniti v mir in preprostost – preživel je kakovosten čas na počitnicah skupaj s svojo zaročenko, kolegico kolesarko **Urško Žigart**.

Daleč od stopničk, tiskovnih konferenc in dirkaških radijskih postaj je Tadej sprejel redko tišino. Za kolesarja, znanega po svojih divjih napadih in neustrašnih gorskih pohodih, je bil to drugačen vzpon – vzpon v počitek, razmislek in hvaležnost.

Redki trenutek tišine

Te počitnice niso bile namenjene eksotičnemu hrupu, temveč tihi povezanosti. Tadej in Urška sta iskala udobje v počasnih jutrih, slikovitih sprehodih in smiselnih pogovorih. Delil je utrinke smeha, sončnih zahodov in preprostih večerij – prizore, daleč od intenzivnosti pelotona.

»Včasih zmaga tudi mir,« je Tadej namignil v subtilnem napisu, ki je ujel tako svojo utrujenost kot zadovoljstvo po monumentalni sezoni. Brez trofej, brez dresov – samo ljubezen, počitek in ženska, ki je bila tiho njegovo sidro skozi vsak vzpon in spust.

Polnjenje duha prvaka

Po **50 tekmovalnih dneh**, **20 zmagah** in neštetih urah, preživetih v višinskih taboriščih, je Tadej odkrito priznal, da je bil psihično in fizično izčrpan. Celo njegova mama je opazila spremembo: »Bil je izčrpan, resnično prazen,« je razkrila. Zaradi te iskrenosti so bile te počitnice več kot le pobeg – bile so nujne.

Ob Urški si je vzel čas za dihanje. Kolesarske čevlje so zamenjali s športnimi supergami, GPS-datoteke z ročno napisanimi zapiski, podatke o treningih pa s srčnimi spomini. Na eni igrivi fotografiji se je Tadej pošalil: *»Danes brez vatov – samo kava in nasmehi.«*

Ljubezen kot njegova najmočnejša opora

Tisti, ki so blizu paru, vedo, da Urška ni le spremljevalka, temveč čustveni steber. Razume žrtve, osamljenost, težo pričakovanj. Med njunim dopustom se je zdelo, da njena prisotnost omili intenzivnost, ki običajno obdaja Pogačarja.

»Govorita o kolesarstvu, a govorita tudi o življenju,« je povedal bližnji prijatelj. »Spominja ga, da sreča ni le na stopničkah.«

Ta odmor je Tadeju omogočil, da se je glasno nasmejal, globoko spočil in se vrnil k sebi – ne kot dvakratni zmagovalec Toura, ampak preprosto kot *Tadej*.

Priprave na zadnjo bitko

S še vedno svežimi spomini na počitnice se Pogačar zdaj obrača k zadnji vožnji – **Andorra Cycling Masters**, ekskluzivni predstavitvi proti njegovim največjim tekmecem: Vingegaardu, Rogliču in Del Toru. Simbolično zadnje poglavje njegove sezone.

Tokrat pa ne prihaja s pritiskom, ampak z mirom.

»Samo uživati ​​hočem,« je rekel. »Po tem grem domov. Brez načrtov. Samo mirno.«

Prvak, ki ve, kdaj se ustaviti

V svetu, obsedenem z nenehnim gibanjem, Pogačarjeva odločitev, da se umakne, zadiha in deli mirne trenutke z Urško, pove veliko. Dokazuje, da tudi najmočnejši prvaki potrebujejo okrevanje – ne zaradi šibkosti, ampak zaradi modrosti.

Ko se navijači pripravljajo na ogled njegove zadnje dirke v letu, to počnejo vedoč, da nekje za tem hudim tekmovalcem stoji človek, ki ceni ljubezen, počitek in življenje tudi po ciljni črti.

–