Ko kolesarski par Tadej Pogačar in Urška Žigart ne osvajata gorskih etap ali trenirata na evropskih cestah, se pogosto zatečeta v srce narave – ne kot športnika svetovnega formata, temveč kot dva človeka, ki ju globoko povezujejo pustolovščina, radovednost in ljubezen do narave.
Njuna življenja zaznamujejo hitrost, strategija in nenehno prizadevanje za doseganje najvišjih rezultatov. Ko pa se dirkalne številke znižajo, se Tadej in Urška obrneta k naravi po nekaj povsem drugega – mir, ravnovesje in vrnitev k preprostosti. Naj gre za pohodništvo po bujnih slovenskih dolinah, raziskovanje mirnih gorskih poti ali kajakaštvo po mirnih jezerih, sta pustolovščine na prostem naredila za bistveni del njunega odnosa.
Za Pogačarja, ki se sooča s pritiski enega najbolj dominantnih kolesarjev na svetu, je narava oblika terapije. »Ko sva zunaj, se lahko končno odklopim,« je nekoč dejal v intervjuju. »Samo jaz, Urška in svet okoli naju – brez ciljnih črt, brez stresa. Tukaj se spet počutim trdno prizemljeno.«
Urška popolnoma deli to mnenje. Kljub svojemu tekmovalnemu urniku z ekipo ZAE ADQ verjame, da ju ti trenutki na prostem obe spomnijo na to, kaj je resnično pomembno. »Toliko življenja preživimo v lovu za časom in rezultati,« je dejala. »Toda v naravi se vse upočasni. Preprosto uživamo v tem, da smo skupaj – hodimo, se smejimo, včasih se izgubimo. To so spomini, ki ostanejo z nami.«
Njune pustolovščine niso o luksuzu ali pompa. Pogosteje gre za preprostost – majhen nahrbtnik, nekaj domačih prigrizkov in svobodo raziskovanja. Opazili so ju, kako se sprehajata v bližini Blejskega jezera, kolesarita po slikovitih alpskih cestah za zabavo (tokrat brez merilnikov srčnega utripa) in celo kampirata na slovenski podeželju, kjer Tadej menda rad kuri ogenj in opazuje sončni zahod.
»Ljudje morda mislijo, da se bomo naveličali kolesarjenja,« se je nekoč pošalila Urška, »ampak kolesarjenje za prosti čas je nekaj drugega. Ni pritiska, ni tekmovanja – samo veselje do skupnega odkrivanja novih krajev.«
Njuna skupna ljubezen do narave krepi njuno vez tudi onkraj dirkanja. Prijatelji pravijo, da sta najbolj to, kar sta, ko ju obdaja odprta pokrajina – igriva, sproščena in polna smeha. Tadej, znan po svojem mirnem in pogosto sramežljivem vedenju v javnosti, v teh trenutkih postane bolj izrazit, medtem ko Urškin pustolovski duh sije skozi.
Morda je prav to tisto, zaradi česar sta tako izjemen par: dva elitna športnika, ki najdeta veselje ne le v zmagi, temveč tudi v tišini gozdne poti ali zvoku vetra na gorskem grebenu. Njune pustolovščine so postale tih opomnik, da sta tudi v hitrem svetu profesionalnega športa najpomembnejša ravnovesje in povezanost.
»Ne potrebujeva ničesar posebnega,« je dejal Pogačar. »Samo narava, malo sonca in drug drugega. To je najboljša regeneracija, ki si jo lahko kdaj zaželim.«
Od vrhov Julijskih Alp do skritih jezer in odročnih poti Tadej Pogačar in Urška Žigart še naprej pišeta svojo ljubezensko zgodbo ne le v dirkah in pokalih – temveč v vsakem skupnem koraku, pedaliranju in vdihu v naravi.
Leave a Reply