Dolgo preden je Tadej Pogačar postal svetovna ikona v kolesarstvu, nosil rumeno majico in osvajal največje dirke na svetu, je bil le mlad fant, ki je odraščal v mirni slovenski vasi Komenda. Njegova pot se ni začela s sanjami o Tour de France. Pravzaprav je bila, tako kot mnogi otroci, njegova prva ljubezen nogomet – dokler mu življenje spremenil starejši brat, ki mu je pot usmeril proti pedalom.
»Spomnim se odraščanja v majhni slovenski vasi Komenda. V nogomet sem se zaljubil šele, ko me je starejši brat seznanil s kolesarjenjem,« je nekoč povedal Pogačar, ko se je spominjal svojih otroških korenin.
Preprosto življenje v Komendi
Komenda, mirna vas, obdana z zelenjem in skromnimi domovi, je bila kraj, kjer se je Pogačar naučil vrednot, ki so oblikovale njegov značaj – trdo delo, ponižnost in odpornost. Njegova starša, Mirko in Marjeta, sta vse svoje otroke spodbujala k aktivnosti in radovednosti. Družina je živela preprosto življenje, a polno topline, podpore in spodbude.
Ni bilo milijonov, kamer, navijačev. Le ozke vaške ceste, lokalna polja in mladi Tadej, ki je na svojem prvem kolesu dirkal z vetrom.
Od nogometnih sanj do kolesarske usode
Kot mnogi otroci je tudi Pogačar sprva sanjal, da bi postal nogometaš. Igral se je s sosedskimi prijatelji in si predstavljal, da dosega gole na polnih stadionih. Vse pa se je spremenilo, ko ga je starejši brat Tilen seznanil s kolesarjenjem.
Kar se je začelo kot povabilo brata in sestre, je hitro postalo obsesija. V trenutku, ko je začutil vznemirjenje hitrosti, svobodo odprtih cest, je mladi Tadej spoznal, da je odkril nekaj izjemnega.
»Nisem razmišljal o zmagi na dirkah ali o tem, da bi postal prvak. Preprosto sem rad kolesaril. Občutek je bil kot letenje,« se je nekoč spominjal.
Družina, ki je verjela
Družina Pogačar ni bila bogata, a je bila bogata z vero. Starša sta ga vozila na lokalne dirke, mu popravljala pnevmatike in praznovala vsako majhno zmago. Njegova mama, tekstilna delavka, in oče, risar, ga nista nikoli pritiskala – preprosto sta podpirala njegovo strast.
Njegov prvi klub, **KD Rog Ljubljana**, je imel ključno vlogo pri razvoju njegovega talenta. Trenerji so takoj opazili njegovo naravno moč, osredotočenost in tekmovalni duh. Že kot otrok ni vozil le z nogami, temveč z izjemno taktično inteligenco.
Tihi bojevnik z velikimi sanjami
Kot mlad najstnik Pogačar ni bil najglasnejši ali najmočnejši. Bil je tih, pozoren in lačen izboljšav. Medtem ko so drugi slavili, je on študiral. Medtem ko so drugi obupali v dežju, je on vztrajal. Ti zgodnji dnevi v Komendi so postavili temelje za prvaka, ki ga je kasneje postal.
Soočal se je z neuspehi – padci, utrujenostjo, dvomi – a vsaka ovira ga je okrepila. Zgodaj se je naučil, da se zmaga ne rodi v razkošju, temveč v vztrajnosti.
Spomin na svoje korenine
Še danes, po več zmagah na Tour de France in prevladi na spomenikih, Pogačar še vedno s hvaležnostjo govori, ko se spominja svojega otroštva.
»Komenda je kraj, kjer se je vse začelo,« pravi. »Vsakič, ko se vrnem domov, se počutim kot isti otrok, ki se je zaljubil v kolo.«
Še vedno obiskuje svojo družino, se vozi po znanih cestah in ponosno govori o vasi, ki ga je oblikovala. Kljub slavi, bogastvu in svetovni prepoznavnosti ostaja globoko povezan s svojimi začetki.
Duh Komende živi naprej
Zgodba Tadeja Pogačarja je več kot le športno potovanje – je lekcija o tem, kako lahko veličina zraste iz najmanjših krajev. Od ozkih vaških ulic do Elizejskih poljan, od otroških sanj do svetovnih zmag, nikoli ni pozabil, od kod prihaja.
In morda je to njegova prava moč.
Leave a Reply