Sezona 2025 za Tadeja Pogačarja si bo zapomnila po zmagoslavju, vztrajnosti in osupljivi iskrenosti. Potem ko je osvojil svoj **četrti naslov na Touru de France**, je slovenski čudežni otrok znova dokazal, da je eden največjih vsestranskih kolesarjev. Vendar pa je največ pogovorov sprožila **njegova izjava po dirki**, ne pa njegova zmaga. Pogačar je odkrito priznal, da »odšteva leta do upokojitve«, kar je razkrilo človeški napor, ki stoji za nadčloveškimi predstavami.
Med svojim prvim javnim nastopom po Touru v domačem kraju **Komenda** se je Pogačar soočil s svojimi oboževalci in odkrito spregovoril o svoji duševni in telesni utrujenosti.
»Vsakdo ima včasih slab dan. Ne morete pričakovati, da bom žarel od sreče skozi vseh 21 etap,« je razmišljal. »Tour je bil res težak – eden najtežjih, kar sem jih kdajkoli opravil.«
Čeprav je Pogačar v zgodnjih fazah odlično izvedel mojstrski tečaj, se je v zadnjem tednu zdel zadržan. Tudi v Parizu, kjer se je boril do konca, se je iskrica, ki ga običajno zaznamuje, zdela ugasnjena. Potem ko je za nekaj časa izginil iz središča pozornosti, se je vrnil ne s slavjem, temveč z introspekcijo.
Že odštevam leta do upokojitve
»Zgodaj sem začel zmagovati,« je priznal Pogačar. »Prišli bodo časi, ko rezultatov ne bo, ampak sem na to pripravljen. Resnica je, da že odštevam leta do upokojitve.«
Za prvaka, ki je zbral **108 profesionalnih zmag** in dirkal skoraj **400 dni** pred svojim 27. letom, je teža pričakovanj očitno terjala svoj davek. Medtem ko navijači vidijo neusmiljenega zmagovalca, se v zakulisju skriva športnik, ki je bil na meji svojih moči.
Materina skrb: »Bil je popolnoma izčrpan«
Njegova mama, **Marjeta Pogačar**, je v intervjuju za *Le Parisien* ponudila močno perspektivo.
»Ne izgorelost, ampak preutrujen, ja,« je dejala. »Letos sem videla, da je res izčrpan. Popolnoma izčrpan. In pomislila sem: zdaj razumem, če želi nehati kolesariti.«
Njene besede so naslikale portret sina, ki ga ne obremenjujejo le kilometri na kolesu, temveč tudi pričakovanja izven njega. Govorila je o čustvenih obremenitvah, obveznostih, kamerah, oboževalcih, pritisku in kritikah – vse to pred očmi milijonov.
Temnejša stran slave
Marjeta je izrazila tudi zaskrbljenost zaradi obravnave, ki jo njen sin prejema od javnosti med dirkami.
»Ljudje mu lepijo nalepke na hrbet, kričijo nanj, se ga dotikajo,« je dejala, misleč na incidente med **evropskim prvenstvom**. »Včasih je preprosto preveč. Ker prepogosto zmaguje. Ker nima časa za podpisovanje avtogramov.«
V športu, romantiziranem zaradi strasti in tradicije, lahko navijači pozabijo, da prvaki niso stroji. Pogačar je postal simbol odličnosti – a s tem so prišle tudi upravičenost, vsiljivost in nenehna zahteva po popolnosti.
Počitek, ponastavitev in kaj sledi
Do avgusta je Pogačar dejal, da se je »spočil in ponastavil« ter da je »pripravljen na nove bitke«, vendar njegovi komentarji o upokojitvi ostajajo kot opozorilo. Še vedno je globoko motiviran, a zdaj je razkril ranljivost – plat, ki jo redko vidimo pri najtežjem tekmecu v kolesarstvu.
Njegova prihodnost ostaja svetla, a bolj uravnotežena. Manj dirkanja. Več okrevanja. Premik od neskončnega osvajanja k trajnostni veličini.
Prvak, ki si upa biti človek
Tadej Pogačar ne le prepisuje zgodovino kolesarstva – prepisuje, kaj pomeni biti sodobni prvak. V športu, ki poveličuje trpljenje, si je upal reči: **včasih je dovolj**.
Dirkal bo naprej. Spet se bo boril. Toda po letu 2025 svet zdaj razume – za dresom, medaljami in zmagami stoji … Mladenič, ki se spopada s ceno veličine.
In v tej resnici se morda skriva njegova največja zmaga doslej.
Leave a Reply