Primož Roglič razmišlja o svoji poti: Sprejemanje, ravnovesje in lepota kolesarskih težav

 

Pri 35 letih Primož Roglič ni več preračunljiv perfekcionist, ki se mu je nekoč zdelo usojeno, da bo dominiral na vsaki etapni dirki, na katero se je udeležil. Slovenski prvak se je razvil v nekaj redkejšega – človeka, ki je v miru s svojo obrtjo, kariero in samim seboj. Deset sezon v svojem življenju na svetovni turneji in bliža se temu, kar bi lahko bilo njegovo zadnje leto v pelotonu, Roglič govori z mirnostjo, ki jo lahko prinesejo le leta zmagoslavja in pretresov.

»Še vedno sem tukaj, veste, še vedno kolesarim,« je z nasmehom dejal v refleksivnem intervjuju ob koncu sezone za *Cycling News*. Po skoraj petnajstih letih kot smučarski skakalec in skoraj nadaljnjih petnajstih na cesti je Roglič pridobil globok občutek za perspektivo. »Celotna moja kariera je imela vzpone in padce, vendar ne bi ničesar spremenil – niti padcev in razočaranj. Kolesarjenje je izziv, a te nauči o sebi in življenju.«

To občutljivo ravnovesje med trpljenjem in

spokojnostjo ga zdaj opredeljuje. Roglič kolesarjenje imenuje »neverjetno« in »lepo« prav zaradi bolečine, ki jo zahteva. »Boj mi pomaga v življenju,« je dejal. Njegova sezona 2025 je to filozofijo popolnoma odražala – dominantna zmaga na dirki Volta a Catalunya, strto srce na Giru d’Italia po brutalni nesreči in kljubovalna vožnja skozi Tour de France. Končal je na osmem mestu, kar ni bil njegov najboljši rezultat, a mu je prineslo tiho zadovoljstvo. »Če mi ne bi bilo mar, bi bil na otoku Bora Bora, ne pa z Red Bull – BORA – hansgrohe,« se je pošalil. »Kolesarjenje je še vedno moje življenje – če si zjutraj lahko srečen, si dosegel svoj prvi cilj v življenju.«

Prihajajoča sezona Rogliču prinaša novo dinamiko, saj si vodstvene dolžnosti deli z Remcom Evenepoelom, belgijskim superzvezdnikom, ki se je pridružil Red Bull – BORA – hansgrohe. Mnogi to vidijo kot morebiten spopad egov, toda Roglič to vidi kot priložnost za svobodo in prenovo. »Remcov prihod je dobra stvar,« je pojasnil. »Pomeni, da se lahko nekoliko odmaknem od vse odgovornosti. Upam, da bom imel malo več miru, malo več svobode.«

Roglič Evenepoela daleč od tega, da bi ga videl kot tekmeca, je poudaril pomen enotnosti znotraj ekipe. »Imamo večje nasprotnike, s katerimi se moramo pomeriti – zakaj bi tekmovali drug proti drugemu?« je dejal, pri čemer je imel v mislih Tadeja Pogačarja in Jonasa Vingegaarda. »Gre za to, kako skupaj damo vse od sebe. Remco je neverjeten fant z velikimi rezultati; upajmo, da se bova oba skupaj dobro odrezala.«

Kar zadeva prihodnost, Roglič ostaja prizemljen. V začetku leta je njegov mimogrede izrečen komentar »bomo videli, kajne?« sprožil val govoric o upokojitvi, vendar pojasnjuje, da ni bil mišljen kot skrivnosten. »To sem rekel, ker nočem razmišljati preveč vnaprej – niti ne vemo, ali bomo prihodnje leto živi,« je zamišljeno rekel. »Še vedno imam pogodbo, zato običajno kolesarim. Življenje jemljem iz dneva v dan, vesel sem, da sem še vedno tukaj in še vedno kolesarim.«

Po letih lovljenja nedosegljive zmage na Touru de France je Roglič našel mir že v tem, da je leta 2025 preprosto prišel v Pariz. »Tour je bil letos drugačen in osrečil me je,« je dejal. »Enkrat sem Tour skoraj zmagal, zato mi peti ali deseti cilj v resnici ne da ničesar. Ampak nekaj lepih trenutkov, dobrih rezultatov – to je bilo dovolj. Cilj v Parizu je bil čudovit.«

Zdaj govori kot človek, osvobojen težo pričakovanj, pripravljen uživati ​​v vsem, kar je ostalo od njegove poti. »Zdaj lahko potegnem črto pod Tourom, brez slabih občutkov,« je priznal. »Dokler počneš nekaj, v čemer uživaš, si še vedno želiš zmagati, želiš dati vse od sebe. Tako zdaj čutim kolesarjenje.«

Petnajst let po tem, ko je pustil smučarske skoke za seboj, Roglič svojega uspeha ne meri več zgolj z rezultati. »Vse se zgodi z razlogom,« je razmišljal. »Zato jemljem vse – dobro ali slabo.«

Za smučarja, ki ga je nekoč opredeljeval nadzor, je to sprejetje morda najpomembnejša zmaga v njegovi karieri.