Tudi prvaki imajo trenutke, ki jih spomnijo, da življenje ni vedno medalja in stopničke. Za svetovnega prvaka **Tadeja Pogačarja**, eno najsvetlejših zvezd kolesarstva, se je nedavna ležerna vožnja z njegovim dekletom **Urško Žigart** spremenila v spomin, ki ga ne bosta nikoli pozabila – spomin, poln smeha, ljubezni in nekaj nepričakovanih modric.
Slovenski par, oba profesionalna kolesarja, pogosto preživita svoj prosti čas s skupno vožnjo – ne kot tekmovalca, ampak kot partnerja, ki preprosto uživata v naravi. Toda med nedavno lahkotno vožnjo po podeželju stvari niso šle tako gladko, kot je bilo načrtovano. Urška je rahlo padla, nerodno pristala in si na roki naredila nekaj modric.
»Sploh ni bilo resno,« je Pogačar povedal z nasmehom. »Samo vozila sva in klepetala, ko je zadela majhen košček gramoza. Preden sem se zavedel, je bila na tleh. Takoj sem skočil s kolesa – ampak ona se je že smejala.«
Po Pogačarjevih besedah ga je ta trenutek spomnil, zakaj Urško tako občuduje. »Je trša, kot si ljudje mislijo,« je dodal. »Vstala je, pregledala roko in rekla: ‘No, to se zgodi, ko poskušaš tekmovati s svetovnim prvakom!’ Oba se nisva mogla nehati smejati.«
Urška, ki kolesari za ekipo ZAE ADQ, je kasneje povedala, da je vajena manjših padcev – del športa, ki ga ljubi že od najstniških let. Toda ta se je zdel drugačen, ker se je zgodil izven dirkališča, na skupni mirni in zabavni vožnji. »Malo me je bolelo, predvsem pa moj ponos,« se je pošalila. »Tadej je bil tako dramatičen in me je spraševal, ali potrebujem bolnišnico. Rekel sem mu: ‘Samo praska je, sprosti se!’«
Ko sta se prepričala, da je v redu, se je par odločil, da bosta nadaljevala vožnjo, počasneje in uživala v pokrajini. »Pravzaprav se je spremenil v enega najlepših dni,« se je spominjal Pogačar. »Ustavila sva se na sladoledu in ves čas se je norčevala iz sebe.« »Prav takšni trenutki – tisti majhni, nepopolni – naredijo življenje tako posebno.«
Njun igriv odnos že dolgo občudujejo oboževalci, ki ju vidijo kot najbolj zdrav dvojec v športu. Kljub skupnemu poklicu in natrpanim urnikom oba pogosto poudarjata, kako zelo uživata v skupnem preživljanju časa izven delovnega časa – pa naj gre za kuhanje, pohodništvo ali občasne vožnje, kot je ta.
Pogačar je celo priznal, da se včasih od Urške nauči več kot ona od njega. »Spominja me, naj ne jemljem vsega tako resno,« je dejal. »Tudi ko pade, se nasmehne. Ta odnos – navdihujoč je.«
Čeprav je Urška zaradi incidenta utrpela nekaj manjših modric, jima je dala še eno zgodbo za smeh – majhna nesreča se je spremenila v dragocen spomin.
Kot je Urška kasneje zapisala na družbenih omrežjih in objavila lahkotno fotografijo svoje povite roke:
> »Naučena lekcija – nikoli ne izzivaj svojega fanta na šprint po makadamskih cestah. Ampak hej, vsaj nisem jokala!«
Za par, vajen osvajanja najstrmejših vzponov in najtežjih dirk, je ta preprost, nepopoln trenutek pokazal, kaj ju resnično opredeljuje – ne le njun talent na kolesu, temveč tudi njuno sposobnost, da v vsaki oviri na poti najdeta veselje, humor in ljubezen.
Leave a Reply