Tadej Pogačar je vajen prečkati ciljno črto sam, z dvignjenimi rokami, ob bučeči množici, ko premaga še en vzpon. Toda tokrat je bilo nekoliko drugače. Aktualni svetovni prvak je končno izgubil dirko – čeprav, kot je bilo primerno, na domačih tleh in na tekmovanju, ki je imelo poseben pomen.
Le dan po peti zaporedni zmagi na Il Lombardii se je Pogačar uvrstil na »Pogi Challenge«, dogodek, ki ga je pomagal organizirati v Sloveniji. Več kot tisoč amaterskih kolesarjev iz 36 držav se je zbralo, da bi se skupaj z dvakratnim prvakom Toura de France peljali na enem najbolj ikoničnih vzponov v državi. Proga je bila dolga 24 kilometrov, začenši z devetimi kilometri ravnega terena, preden se je brutalni 15-kilometrski vzpon na Krvavec – s povprečnim strmim 7,6-odstotnim naklonom. Za Pogačarja ta gora ni bila le še en vzpon; bila je kraj, kjer je leta 2009 zmagal na svoji prvi mladinski dirki, kar ga je spomnilo, kako daleč je prišel od svojih zgodnjih dni na kolesu.
Pred začetkom je Pogačar nagovoril množico in se zahvalil kolesarjem, ker so se pridružili izzivu, in delil svoje navdušenje nad dogodkom. Nato se je, v značilnem »Pogijevem« slogu, odločil, da bo stvari naredil zanimive. Začel je pet minut za celotnim poljem in se odpravil loviti 1188 udeležencev pred seboj.
S svojim sotekmovalcem iz ekipe UAE Team Emirates, Domnom Novakom, ki mu je pomagal v prvih kilometrih, je Pogačar hitro začel privabljati kolesarje enega za drugim. Gledalci so se zgrinjali ob gorskih cestah in ga spodbujali, ko se je po strmih slovenskih pobočjih vzpenjal, njegova lahkotna kadenca pa je bila znan prizor z največjih dirk na svetu. Ko je dosegel vrh, je Pogačar prehitel 1187 od 1188 kolesarjev – pri tem je postavil najhitrejši zabeleženi čas na vzponu doslej.
Le enemu moškemu je uspelo ostati pred njim: Andrewu Featheru, 40-letnemu amaterju iz Batha v Angliji. Toda če Featherja imenujemo »amater«, mu to ne dela povsem pravice. Feather, izkušen specialist za vzpone v hrib in po poklicu odvetnik, tehta le 63 kilogramov in je visok 175 centimetrov – popolna postava za strme klance. Dosegel je čas 44 minut in 15 sekund, skoraj štiri minute hitreje od naslednjega amaterja in tri minute pred Pogačarjevim časom 40:44.
Na ciljni črti je bil svetovni prvak dobre volje in se je smehljal, ko je Featherju čestital za njegov nastop. Na vprašanje, ali naj UAE Team Emirates ponudi britanskemu kolesarju pogodbo, se je Pogačar zasmejal in odgovoril: »Naša ekipa je že polna. Ampak če se nekdo lahko tako hitro vzpenja, ga lahko vedno uporabite. Morda ni nikoli hotel postati profesionalec. Vsak ima svojo pot.«
Pogačar se je moral tokrat zadovoljiti z drugim mestom – redek dogodek v letu, ki ga zaznamuje prevlada. Samo leta 2025 je zmagal na svetovnem prvenstvu v Ruandi, evropskem prvenstvu v Franciji in Il Lombardii v Italiji, pri čemer je svoje tekmece pogosto pustil daleč za seboj. Vendar se zdi, da ga poraz proti amaterju na domači gori ni niti malo motil. Če že kaj, je to pokazalo njegovo ljubezen do športa – in njegovo pripravljenost, da se poveže z navijači na osebni ravni.
»Pogijev izziv« ni bil namenjen zmagi; šlo je za skupnost, praznovanje in skupno veselje do kolesarjenja. Kolesarji vseh ravni so domov odnesli spomine na plezanje ob boku enega največjih prvakov v tem športu, Pogačar pa se je spomnil, zakaj je sploh začel kolesariti.
Vendar njegova sezona še ni povsem končana. Kasneje ta teden se bo Pogačar znova postavil na prvo dirko *Andorra Cycling Masters*, novo dvodnevno dirko z zvezdniško zasedbo, ki vključuje Jonasa Vingegaarda, Primoža Rogliča in Isaaca del Tora. Obračun bo vključeval kronometer navkreber na Coll de la Gallina, ki mu bo sledila kratka mestna dirka skozi Andorro la Vello – še ena priložnost za slovensko superzvezdnico, da sezono zaključi v stilu.
Tudi ko ne zmaga, Tadej Pogačar kolesarski svet opominja, da njegova strast sega globlje od trofej. Zanj bo vzpon – in ljudje, ki ga delijo z njim – vedno najpomembnejši.
Leave a Reply