Tadej Pogačar, ena najdominantnejših osebnosti kolesarstva v sodobni dobi, se ni nikoli obotavljal priznati, da njegov uspeh ni samo njegov. Kljub neverjetnemu talentu in naraščajočemu seznamu zgodovinskih zmag slovenski prvak vztraja, da je vse, kar je dosegel, zgrajeno na neomajni podpori svoje ekipe.
Ko se je spominjal še ene izjemne sezone – polne zmag, stisk in neusmiljenih izzivov – je Pogačar poudaril, kako pomembni so bili njegovi soigralci iz ekipe UAE Team Emirates-XRG na celotni poti. Za vsako rumeno majico, vsakim solo napadom in vsakim slavjem na stopničkah, pravi, stoji skupina kolesarjev in osebja, ki dajejo vse, da bi ga postavili v najboljši možen položaj.
»Ljudje me vidijo, kako prvi prečkam ciljno črto, ne vidijo pa vsega, kar se zgodi pred tem trenutkom,« je pojasnil Pogačar. »Moji soigralci me varujejo v vetru, nadzorujejo tempo, lovijo napade in žrtvujejo lastne priložnosti. Brez njih nič od tega ni mogoče. Stojim na njihovih ramenih.«
Ekipa, zgrajena na zaupanju in enotnosti
Pogačar je izpostavil zaupanje, ki obstaja znotraj ekipe, vez, stkano skozi dolge treninge, brutalne gorske etape ter skupne zmage in poraze. Opozoril je, da so kolesarji, kot so João Almeida, Adam Yates, Marc Soler in drugi, veliko več kot le soigralci – so bratje na cesti.
»V najtežjih trenutkih, ko dirka eksplodira in me vse boli, vem, da nisem sam,« je dejal. »Slišim njihove glasove na radiu, vidim, kako se praznijo zame. To mi daje moč, da se še bolj potrudim.«
### Onkraj kolesarjev: Popolna družina
Pogačar je hitro prepoznal tudi delo tistih v zakulisju – direktorjev, mehanikov, podpredsednikov, nutricionistov in medicinskega osebja. Vzdušje v ekipi UAE Team Emirates je opisal kot bolj družinsko kot profesionalno organizacijo.
»Skupaj potujemo, skupaj jemo, skupaj trpimo,« je dejal. »Osebje morda ne nosi dirkalnih številk, vendar so prav tako pomembne. Naj gre za pripravo mojega kolesa, načrtovanje strategije ali zgolj za to, da se po napornem dnevu nasmehnem – vedno so tam.«
Skupno učenje iz neuspehov
Tudi v trenutkih utrujenosti ali poraza, kot so bile težke etape na dirki po Franciji, je Pogačar čutil moč enotnosti ekipe. Spomnil se je časov, ko se je mučil, a ga je spodbuda in prepričanje okolice dvignila.
»Ko veliko zmagaš, ljudje mislijo, da je vse enostavno. A so dnevi, ko podvomiš o vsem,« je priznal. »V teh dneh me soigralci spomnijo, kdo sem. Pomagajo mi, da se resetiram, nasmejim in ponovno najdem motivacijo. To je neprecenljivo.«
Oči uprte v prihodnost – skupaj
Ko se ozira naprej k prihodnjim ciljem – Monument klasikam, svetovnim naslovom in morda Vuelti a España – Pogačar ostaja zavezan rasti s svojo ekipo in ne lovljenju individualne slave.
»Imam velike sanje, a jih želim doseči z ljudmi, ki so z mano od samega začetka,« je dejal. »Kolesarjenje morda krona enega zmagovalca, a nikoli ni šport enega človeka. Moje zmage so naše zmage.«
Prvak s hvaležnostjo
V dobi, ki jo pogosto zaznamujeta rivalstvo in ego, Pogačarjeva iskrena pohvala njegovi ekipi spominja svet, zakaj ni le prvak cestne vožnje, ampak tudi prvak v duhu. Njegova ponižnost, zvestoba in hvaležnost odražajo bistvo tega, zaradi česar so veliki športniki resnično nepozabni.
»Moje ime je na dresu,« je zaključil, »a za njim stoji nešteto rok, ki me ženejo naprej. Tega ne bom nikoli pozabil.«
Leave a Reply