Tadej Pogačar je znova dokazal, da je *neizogiben*. Slovenski superzvezdnik ni le izpolnil svoje napovedi pred dirko o napadu na La Redoute – dominiral je na dirki z osupljivo 35-kilometrsko solo vožnjo in si zagotovil še eno zmago na dirki **Liège–Bastogne–Liège 2025** ter si utrdil mesto med največjimi kolesarskimi prvaki.
Vendar se je za močjo, natančnostjo in popolnoma tempiranim napadom skrivala globlja zgodba – zgodba o čustvih, ljubezni in spominu. Za Pogačarja to ni bila le še ena zmaga; bil je poklon nekomu, ki mu je blizu srcu.
»Od začetka je bil to bedni dan, a z ekipo smo vztrajali pri tem, nastavili dober tempo, da smo se ogreli,« je po dirki dejal Pogačar. »To je bil zame precej čustven dan. Ves dan sem kolesaril in mislil na Urškino mamo, ki je umrla pred dvema letoma. Danes sem kolesaril za Urškino mamo in resnično sem vesel, da sem lahko zmagal na tej čudoviti dirki.«
Njegove besede so razkrile čustveno težo, ki je spremljala njegov nastop. Urška Žigart, Pogačarjeva dolgoletna partnerica in profesionalna kolesarka, je leta 2022 izgubila mamo – izguba, o kateri sta oba govorila z globoko naklonjenostjo in bolečino. V nedeljo, ko je deževalo in je mraz prebadal glavnino, je Pogačar v tem spominu našel motivacijo in jo usmeril v eno svojih najbolj ganljivih zmag doslej.
### Taktična mojstrovina, podprta z močjo ekipe
Od samega začetka je **UAE Team Emirates** z avtoriteto nadzorovala dirko. Kljub slabemu vremenu in zahrbtnim razmeram so Pogačarjevi sotekmovalci ostali na čelu, ohranjali visok tempo in zaščitili svojega vodjo. Kolesarji, kot sta Tom Pidcock in Mathieu van der Poel, so imeli zamudo zaradi padca – ki se mu je Pogačar uspel izogniti zaradi pozicioniranja svoje ekipe in previdne vožnje.
»Hvala vsej ekipi za njihovo neverjetno delo,« je hvaležno dejal. »Brez njih mi ne bi uspelo, in ja, poln sem čustev.«
Strategija ekipe je bila jasna: agresivno voziti na vzponih, ohranjati varnost na spustih in se pripraviti na odločilni napad na **La Redoute** – istem vzponu, kjer je Pogačar obljubil napad. In ko je prišel trenutek, je to storil z absolutno natančnostjo.
»Ekipa je opravila odlično delo. Hitro smo vozili na vzponih, varno na spustu, na La Redoute pa smo naredili točno to, kar smo rekli. Od takrat naprej je bilo trpljenje do konca,« je pojasnil.
Učenje iz preteklosti, vožnja z namenom
Pogačarjeva pozornost do detajlov se je pokazala tudi pri njegovi pripravi. Slovenec se je letošnje dirke, spominjajoč se svoje **nesreče leta 2024**, zaradi katere si je zlomil zapestje in moral odstopiti od dirke, lotil previdnosti in odločnosti.
»Danes sem imel v mislih, da moram biti previden po tem, kar se je zgodilo lani,« je priznal. »Letos sem bil bolj na varni strani in tudi bolj topel – imel sem več plasti oblačil, ker je bilo zelo mrzlo.«
Ta previdnost se je obrestovala. Vsak gib je bil premišljen, vsak sunek na pedala namensko. Ko je sprožil napad, mu nihče ni mogel slediti. Kar se je začelo kot taktična poteza, se je spremenilo v čustveni solo, kolesar, ki je imel nadzor, a je vozil iz srca.
Zmaga onkraj športa
Pogačar je sam prečkal ciljno črto, oblečen v **dres državnega prvaka**, in dvignil roke ne le v zmagoslavju, ampak tudi v tihem spominu. »Po tako dolgih dirkah je nekaj posebnega, da sam prideš na cilj,« je dejal. »Tudi z dresom državnega prvaka je čudovito.«
To je bila zmaga, ki je povzela vse, kar navijači občudujejo pri Tadeju Pogačarju – njegovo mešanico taktične inteligence, neusmiljene zagnanosti in redke čustvene globine. Ostaja kolesar, ki ne zmaguje le z nogami, ampak z dušo.
Za Urško Žigart, ki sama še naprej dela valove v ženskem kolesarstvu, je ta zmaga zagotovo imela poseben pomen. Dve leti po smrti njene matere je Pogačarjev poklon znova pokazal, da njuno partnerstvo sega daleč preko športa – temelji na ljubezni, spoštovanju in skupni moči.
Kot so opazile kolesarske legende, kot je **Eddy Merckx**, Pogačar še naprej na novo opredeljuje prevlado. Vendar pa tudi v zmagi njegova človečnost sije najmočneje. Njegov zadnji triumf na dirki Liège–Bastogne–Liège ni bil le prikaz atletske briljantnosti – bil je iskren opomin, da največji prvaki ne tekmujejo le zase, ampak tudi za tiste, ki jih na poti navdihujejo.
Leave a Reply