Slovenska kolesarka **Urška Žigart** se ni nikoli izogibala izražanju čustvene plati svoje poti – tako kot športnica kot kot hči. V nedavnem razmišljanju je z globoko iskrenostjo spregovorila o globoki vezi, ki jo deli z očetom **Janko Žigart**, in o tem, kako je kolesarjenje po smrti njene matere leta 2022 postalo vir bolečine in zdravljenja.
Janko Žigart je postal prepoznavna osebnost na številnih Urškinih dirkah. Stoji ob cesti z zastavo, na kateri je podoba njegove hčerke, in ponosno maha, ko se pelje mimo – gesta, ki ne zajema le očetovskega ponosa, temveč tudi zgodbo o skupni izgubi in okrevanju. Vendar pa je, kot je razkrila Urška, njegova prisotnost prežeta tudi s čustvi, ki jih je oblikovala boleča pot družine skozi dolgo materino bolezen.
»Spomnim se, da oče ni razumel, zakaj sem se spet usedla na kolo,« se je spominjala Urška. „Ko se ozrem nazaj, me je hotel le zaščititi. Vedel je, da bom prej ali slej dobila svoje. In to se je dejansko zgodilo lani. Slabo sem spala in vsako noč sem razmišljala: ‘Zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni? Zakaj moji mami?’“
Smrt njene mame, po skoraj dveh letih boja najprej z **rakom dojke** in nato z **rakom požiralnika**, je v življenju obeh pustila globoko rano. Urška je to obdobje opisala kot »dolg vlakec smrti«, ki jo je čustveno in psihično preizkusil. Vrnitev h kolesarstvu – športu, ki je zaznamoval toliko njenega življenja – ni bila lahka odločitev. Za njenega očeta je bila skrb preprosta, a iskrena: bal se je, da bi ponovno dirkanje ponovno odprlo čustvene rane, ki jih je še vedno težko zacelila.
„Hotel me je le zaščititi,“ je dejala. „Bala se je, da bi ponovna vožnja na kolo prinesla nazaj bolečino. In na nek način se je. A mi je to tudi pomagalo, da sem se spet našla.“
Sčasoma je Janko sprejel in celo proslavil hčerino odločitev, da nadaljuje z dirkanjem. Ko jo je videl vztrajati kljub strtemu srcu, mu je vlil nov ponos in mir. Njegova prisotnost na njenih dirkah – z zastavo v roki, navijajoč ob cesti – je od takrat postala močan simbol ljubezni, odpornosti in družine.
Za Urško je opaziti ga med dirko vedno čustven trenutek. »Mislim, da traja nekaj časa. Zdaj želim zanjo odpeljati dobro dirko,« je tiho rekla. »Žalost me ne ovira več.«
V vsem tem ji je ena oseba neomajno stala ob strani: njen partner, **Tadej Pogačar**, dvakratni zmagovalec dirke po Franciji. Njun odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in razumevanju, je postal rešilna bilka v njenih najtemnejših dneh.
»Veste: brez Tadeja ne bi zmogla prebroditi tega obdobja,« je priznala Urška. »Mama se je borila skoraj dve leti. Tadej je bil vedno tam. Ljubil je tudi mojo mamo. Lani ji je posvetil svojo zmago v Liègu.«
Ta predanost ene največjih zvezd tega športa je globoko odmevala ne le v njihovi družini, temveč tudi med navijači, ki so v njej videli ganljiv primer ljubezni in solidarnosti. To je bil trenutek, ki je njihovo osebno izgubo povezal s profesionalnim triumfom – opomnik, da za zmagami in dresi stojijo kolesarji ljudje, ki nosijo svoje zgodbe o boju in moči.
Danes, ko Urška še naprej raste v svoji karieri, njena motivacija ne izvira le iz tekmovanja, temveč tudi iz zapuščine. Vsaka dirka je poklon – materinemu pogumu, očetovi neomajni podpori in ljubezni, ki jo je nosila skozi najtežje trenutke njenega življenja.
»Moj oče je zdaj vedno tam,« je dejala. »In ko ga vidim s to zastavo, vem, da je tudi mama tam – v duhu. To je čustveno, a mi daje tudi mir. Vozim zanjo in za ljudi, ki niso nikoli nehali verjeti vame.«
V športu, ki ga opredeljuje vzdržljivost, je **zgodba Urške Žigart** zgodba tihe moči – dokaz, da lahko človeško srce še naprej pedalira naprej, ne glede na to, kako težak je vzpon.
Leave a Reply